Sestop
Zmajev rep
KUPIM CD ZA 10 € EUR
cena vsebuje 22% DDV

Tolpa Bumov na Radiu Študent (10. 4. 2010)

 

 

Ob prvem srečanju s četrto - ali, če vštejemo še demo posnetek izpred desetletja, peto - ploščo se recenzentu najprej kar vsili zadovoljstvo, ko po nekem refleksu bend vidi v mali množici domačih jazzovskih zasedb, češ: super! Čim več, tem bolje! S tem pa jim morda deloma tudi naredi krivico. V svojem početju in kontinuiteti obstoja so preresni, da bi jih na primer primerjali z zafrkantskimi Od Franclna možgani, preveč spolirani, da bi jih postavili v družbo Salamandra Salamandra in premalo raznovrstni, da bi jih poslušali skupaj z na primer Vanilla Riot. Slika je bolj jasna, ko jih skušamo navezati na ovinke svetovnih instrumetnalnih improviziranih zasedb, k čemur napeljujejo tudi sami z dvojezičnimi naslovi skladb. A vseeno je četvorki Zmajev rep več kot smiselno prisluhniti v navezavi na njihov lasten razvoj - tako zasedbe kot posameznih članov.

S tem imamo v mislih predvsem ugotovitve ob njihovem prejšnjem posnetku Sanje Podob izpred treh let. Z njim so Zmajev rep prestopili od mladostniškega navduševanja nad vižami anglo-ameriške posthipijske generacije in se konkretneje lotili izdelave lastnega zvoka, četudi še vedno zazrtega v fuzije preteklega obdobja. Zdaj pa se zdi, da je kontinuiteta zasedbe pravzaprav v igralnih veščinah njenih posameznih članov. Če se je na Sanjah podob tako v ospredje samozavestno prebila sposobnost instrumentalistov ob sočasnem umiku vokalov, pa na Sestopu Zmajev rep nadaljuje tako začrtane smernice, le da je znotraj posameznih kompozicij morda še več poudarka na solističnih prebliskih, v katerih je veščina še očitnejša.

 

Zmajev rep ima tako danes jasno glasbeno podobo. Trdna ritmična osnova bratov Drašler, ki se ves ta čas krepita ob raznih šolskih mladojazzovskih domačih zasedbah in sta prerasla okvire neobveznega džemanja. Ritmična osnova spričo kompleksnosti posameznih kompozicij zadobi več pomena, kot bi ga imela le vloga ozadja. Klaviature Ambroža Božička kompozicijam dodajo jasno melodično zasnovo, tokrat z očitnejšim variiranjem v zvočnem spektru, ki ga omogoča elektronski instrument. Kitarist Ruda pa, če je verjeti preteklim zapisom kolegov, ostaja vodilni kompozitor v bendu, je pa mimo tega tudi vodilni instrumentalist, ki s svojimi solizmi komadom doda dokončni melodični karakter. Slika v resnici ni tako zelo jasna, a vseeno ostane znotraj žanra: dokaj čvrsta piramidalna struktura zvokov vleče komade v gotovo smer. V stilu: en solira, drugi mu priteguje, preostala dva pa skrbita, da gre celota dalje. Tako je, kadar se vsi skupaj ne vprežejo v strumni, skupinski drnec po na videz začrtanih poteh. Da pogrešamo več skupinske igre ali radikalnih odklonov od čvrstega ogrodja komadov pa ostane stara dilema jazzovskih muzik. Kar je za recenzenta morda želja po odprti strukturi, zvočnem preizkušanju, tveganju v igri in morda spontana organizacija v anarhičnih vlogah posameznikov, je za druge okus poslušalca, nenaklonjenega muzikam z znanim imenom: rock-jazzovska fuzija kot žanr na sledi razvpitega Milesovega električnega ekscesa.

 

Pa se poizkusimo pomakniti še v notranjost tega žanra. Sedem kompozicij, ki so jih Zmajev rep posneli pred četrtletjem v Bistrici ob Sotli, ima jasno strukturno zasnovo. Kljub temu ne manjka nenadnih kompozicijskih preobratov, kompleksnih prepletanj posameznih glasov, občutka za medsebojno poslušanje in vešče odigrane, mestoma igrivo poplesavajoče, mestoma zasanjane melodijice. Prav tako komadi ne prinašajo zgolj „variacije na temo". Nekateri priskrbijo dovolj trdno osnovo za različna preigravanja, raztegovanja in gnetenja, morebiti v koncertnih inačicah, vsaj osrednji kitarski instrumental ali zaključna balada pa v svoji umirjenosti repertoarju zasedbe dodata še bolj zasanjani podton. Zvok posnetka pa daje slutiti, da bendu ne gre le za zapis trenutnega stanja zasedbe, pač pa zvočno spolirano in zaokroženo celoto, celovit prodajni artikel na prihodnjih špilih zasedbe.

 

pripravil Aleš Rojc