WHENEVER YOU'RE READY
Incurabili
KUPIM CD ZA 12 € EUR
cena vsebuje 22% DDV

Tolpa Bumov > Četrtek, 24. 6. 2010


Incurabili sta bend jasne, zelo razpoznavne identitete in so kot takšni edinstven pojav. Skupina, kot je ni. Dva človeka, dva glasa, malo bljuza, veliko bluesa in ena ljubezen. Na zdravje! (v celoti!)
* Vse dobre rock’n’roll zgodbe imajo začetek in konec v bluesu. In tam, kjer je blues, je tudi pijača. In so ženske in je neka vrste obsedenost, je neka zdrava ali bolna strast. Duo Incurabili je za Nika Novaka in Bruna Subiotta lahko konec blodenja po rock’n’rollu, lahko pa samo začetek srčnega objema bluesa. Incurabili lahko predstavlja mesto, kjer se konča ustvarjalna pot za ta dva izpostavljena pevca in prepoznavna frontmana, lahko je tista točka ustvarjalnega izraza, ki v svojem minimalizmu predstavlja skrajno točko glasbenega izraza. Incurabili je za njiju dva lahko, če uporabim metaforo, tako zarodek kot zrel človek, ki se je razvil iz tega zarodka, torej lahko je tudi le začetek zgodbe, ki nikoli ne bo imela konca. To pa zato, ker sta tako ekonomično zasnovana zasedba, da je za njen obstoj dovolj le dobra volja.

Dobre volje sta imela Novak in Subiotto od nekdaj veliko in prav ta lastnost, za katero vem, da si jo delita, je lahko tudi razlog, da sta se po igranju v različnih, a tudi enakih skupinah, v istem ali različnem trenutku, dovolite mi, naj pri tem med vsemi njunimi fazami naštejem Dicky B. Hardy, The Spoons, Hic et Nunc in Kiks, nazadnje srečala drug ob drugem v zasedbi Incurabili oziroma neozdravljivi.

Bruno Subiotto je bil vedno blizu bluesu. Ne navsezadnje, v ljubljanskih bendih se je sprva pojavil kot bluesovski člen, kot človek z orglicami, možakar z avtentičnim občutkom, ki je skupinam s svojimi orgličarskimi vložki dodajal zvok resnice. Pred Incurabili Niko Novak ni niti pel niti igral bluesa dobesedno, bil pa mu je po duhu vedno blizu. Bruno in Niko hodita tako kot govorita in govorita tako kot hodita in Incurabili je preprosto odsev te drže – počneta to, kar ju veseli, ker drugače ne moreta. V regiji Adriatik, kjer so glasbeniki v rocku mnogokrat, tako v dobrem in v slabem, ujetniki nepisanih šablon, bi se redki pevci drznili razgaliti v tako minimalistično zasnovani zasedbi. Incurabili je v formi in stališču punk, saj v želji po izražanju uresničuje držo »Just do it« ne glede na igralsko-glasbene sposobnosti, po stilu in vsebini pa pripada bluesu.
V rocku že dolgo nismo slišali tako varčno, tako ekonomično zasnovane skupine. Koncept blues dua, koncept kitare in bobna ali pa dveh kitar oziroma orgličarja in kitarista, sta Subiotto in Novak spravila na manjši minimum. Tu sta dva moža, oba pevca, orglice in kitara, a ne nujno z vsemi strunami, in nekaj tolkal, ki so lahko tudi improvizirana, in za katera je dobro, da so vedno pri roki. Za nastop in za obstoj Incurabili rabita kvadratni meter prostora, nekaj pozornosti in, kot že rečeno, dobro voljo oziroma moment inspiracije.

Na prvencu Whenever You're Ready, ki sta ga posnela v našem studiu ob uporabi orglic, kitare, basa, bas bobna ter raznih tolkal in bolj ali manj eksotičnih glasbil, kot sta sicilijanka in teremin, Incurabili zažarita predvsem v skladbah, v katerih imata uravnoteženo nalogo. To so pesmi Don’t Want You No More, orgličarksi blues ob pomoči tamburina, kjer Niko poje drugi glas, You And I and the Catcher in the Rye, s tolkali podprt duet in Tie Your Dog, mornarsko gusarsko razuzdani duet. Drugje pozornost privabita z eksotičnimi zvoki, denimo v skladbi Ol Jawboe, v kateri uporabita vibrirajoče zvoke sicilijanke oz. dromle, v Alpha Charlie Waltz uporabita šumeče valovanje theremina, da bi podala sociopolitični komentar, drugje, kot denimo v Insane in Love is A Horrible Disease, pa z rudimentarnimi kitarskimi prijemi ustvarijta vzdušje orientalne psihadelije. Tretji tip pesmi pa predstavljajo skladbe, v katerih je v središču Subiotto v orgličarsko bluesovskem transu, ki ga Novak le še razpihuje s tolkalsko podporo.

Incurabili je bend jasne, zelo razpoznavne identitete in je kot takšen edinstven pojav. Skupina, kot je ni. Dva človeka, dva glasova, malo bljuza, veliko bluesa in ena ljubezen. Na zdravje!

pripravil Terens Štader


Fotografija na naslovnici je delo Maruse Bertoncelj, fotografijo iz
nastopa na vrtu SKUCa pa je posnel Iztok Vidmar.