Epic Tribe
Zircus
KUPIM CD ZA RAZPRODANO EUR
cena vsebuje 22% DDV

Tolpa Bumov> 13.10.10

 

Slovenjgraški Zircus sodi med tiste domače zasedbe, ki so v zadnjih letih dvigovale največ prahu. Prav te dni na raznih kongresih in v medijih polemiziramo o identiteti slovenske glasbe, za katero se uveljavlja prepričanje, da pravzaprav trpi za pomanjkanjem lastne identitete. Za dolgometražni prvenec zasedbe, ki je vsaj v slovenskem prostoru že večkrat dokazovala originalnost, se tako zdi, da je luč dneva ugledal v ravno pravem času, pa čeprav od vseh Zircusovh preteklih podvigov morda prinaša najmanj izvirnosti. A kljub temu bi ga skozi prizmo recentnih domačih diskografskih izdelkov zlahka umestili med tiste, ki se bolj kot v tuji produkciji napajajo v lastnih idejah. Angleška besedila gor ali dol. Glasba kolektiva, ne glede na podobnost plošče ‘Epic Tribe' z nekaterimi zahodnjaškimi pogruntavščinami ponuja vtis, da ne gre le za še eno ne preveč domišljeno potvarjanje že slišanih glasbenih obrazcev.


Zircus sem prvič slišal pred dvema letoma na Koncertnem maratonu in takrat sem bil - prizanesljivo rečeno - presenečen, da se zasedbi ni uspelo uvrstiti med finaliste Klubskega maratona. Njihov mentalen nastop, v katerem so kakofonično združili prvine raznorodnih muzik pa tudi drugih teatralnih disciplin, je ponudil svež in zanimiv koncertni pristop. Da sledijo trendovskim smernicam, ki jih razmeroma inventivno prevajajo v izvirno estetiko so pozneje potrdili tudi z nekaterimi singli. Ko so lani postali člani »najglasnejše karavane«, je njihova glasba postala bolj dodelana, s tem pa je paradoksalno izgubila nekaj tiste svežine, spontanosti, s katero je očarala v svoji zgodnejši fazi. Toda koncerti zasedbe so tudi takrat še vedno ponujali ravno pravšnjo mero bizarnosti, odštekanosti, s katero bi zlahka prepričali tudi gluhega in slepega - tej pripombi tu kakopak pripišem skrajno pozitivno konotacijo. S svojo drugačnostjo so namreč že na daleč izstopali iz preverjenih koncertnih in glasbenih praks. Zato smo najbrž vsi, ki smo Zircusove norčije izkusili v živo, precej nestrpno pričakovali njihov dolgometražni prvenec. Sedaj, ko je ta končno ugledal luč dneva, in to še pri hišni založbi, pa se sam ne morem znebiti nekoliko grenkega priokusa.


Zdi se, da je zasedba za ploščo ‘Epic tribe' svojo izraznost preveč izpilila oziroma uravnotežila, ter jo tako prikrajšala za tisti element nekakšne ubrane neubranosti, s katero se je postavila med opaznejše tvorce domačega klubskega dogajanja. Shizofreno, bizarno prepletanje tribalnih, trenserskih in metalskih prvin, ki si je v preteklosti sledilo brez oprijemljive logike, po novem ponuja precej bolj koherentno poslušanje. S tem pa je glasba žal postala preveč predvidljiva. Če smo prej vzporednice vlekli s sodobnimi bendi, ki so skozi nekakšen tribalno-elektronski vzgib prevajali vplive številnih muzik, sedaj zvočno sorodnost zlahka najdemo v estetiki nemških pionirskih pop industrialcev KMFDM. Ali je to dobro ali slabo, kot v svojem opredeljevanju glasbe namigujejo Zircus, bo seveda vsak sodil sam. Kljub poenoteni formi skladb album ‘Epic tribe' še vedno odpira tekočo, dinamično glasbeno izkušnjo, ki se ne vleče in vsaj v kontekstu domače glasbene produkcije prinaša razmeroma sveže vsebine. Pohvale vredno pa je tudi dejstvo, da zasedba ne stopiclja na mestu, temveč z vsakim novim korakom širi in raziskuje široko paleto svojih vplivov. Zato se zdi, da je tokratni Zircusov približek že slišanim glasbenim vzorcem prej naključje kot namera.


pripravil Goran Kompoš


PLEJLISTA

1. Cut to the chase

2. Morning night
3. Youareme
4. Going commercial
5. Renegades
6. Meet the asshole
7. Spirit
8. Epic tribe
9. City of peace
10. Opinion