Brez Naslova
Deca Debilane
KUPIM CD ZA 10 € EUR
cena vsebuje 22% DDV

* Kot je sicer za pričakovati, dotična plošča ne bo ravno našla prostora med vašimi 'mood-lifterji', bi pa lahko pristala v kakšni drugi obskurni glasbeni zbirki. Že v samem štartu nas plošček nagovori s svojo podobo, kar je lahko prvi zbirateljski razlog. Ob strani je v škatlo ujet kak odpadek – opil’k ali fed’r, usran’ čepek ali ravno takšna palčka za ušesa. A ta duhovit bonus ni zgolj kompenzacija za neko - baš nikakvo opremljeno, obično c.d. škatlico, temveč šele začetek. Ta nov plošček krasi difuzen nabor nakracanih, prepisanih besed ter skoraj Kleejevskih stričkov, ki niso dobri in ki jim teče iz oči, pa še kakšen križ s kljukami, dva, se najde ... Za vse, ki te vizualne uravnoteženosti ne boste zmogli sopostaviti s pojmom uravnovešenosti, pa je tu še pridih nežnega pinki ozadja, zaradi katerega lahko skoraj zadiši po rož’cah, tako da imamo na koncu nekaj starega, nekaj novega, mal bolnega, pa mal pinki... Lepo, bi lahko rekli oziroma 'snubeče'.

 

 


Če ostanemo odkriti, potem moramo torej reči, da zadeva ni ravno najlažja reč tako za pogledat kot za poslušat. Sicer pa, kako naj bi to bila, če gre za produkt Dece z razvojnimi motnjami? A po drugi strani se s poslušanjem plošče postavi vprašanje, kdo je pravzaprav tisti, ki je moten, degeneriran in nasploh nenormalen?

A so to Deca ali Svet, v katerem živimo? Zazdi se nam, da je realnost naše Dece zlahka obrnljiva, podobno kot euro. K enakosti vodeče direktive, normativi in še čemu, kar naj bi olajšalo življenje intrasubjektivne skupnosti znotraj sistemske realnosti, izkazujejo novo podobo religije – zavest je dana na povodec, s čaščenjem normalnosti pa smo napoteni v kapitalistični raj dobička za vsakogar, ki približno obvlada pravila nešportnega obnašanja. Notranja aporija v povezavi enakosti s svobodo to namreč zahteva, bodimo enaki, ampak bodimo tudi svobodni, čeravno na račun fer-playa.

In če se vrnemo k Deci, potem je očitno, da jim je kaj malo mar, kako se igra v tem svetu. Odločno koračijo po svoje, zvesti so zgolj sami sebi. Kar se tiče čredništva vseh ostalih, pa ostajajo nemilostni. Njihova privzeta drža terja razsvetljenje uma, teži k izkoreninjenju pohlevnih čustev, in se nasploh poslužuje doktrin šoka, terorja z neznosnim, nepravilnim, neugodnim. Realnost je namreč še kaj več, kot pa nam sporočajo slike s predvolilnih panojev recimo. Ljudje so tudi vse kaj več kot le pametni, dobri in prijazni, tudi sonce ne sije vsak dan. Še več, ob svojem času bo to blagodejno sonce pač skurilo obstoj tega planeta v prafaktorje, mi pa naj do takrat eksperimentiramo z dogovornimi ukanami, kako preživeti svoj čas konstruktivno?

Skratka – če hočeš ostati zvest samemu sebi, moraš v zavest vključiti tudi kaj takega, kar družba odklanja kot moteči element, recimo nestrinjenje, frustracijo, nenazadnje kakršen-koli-že hrup. Zdi se, da Deca to vedo, razmišljajo po svoje, in ni jih strah življenja brez zaves – naj se vidi, naj se sliši vse, kar naj bi ostalo prikrito, z drugimi besedami normalizirano.

Uvodni komad bi lahko ponazarjal delavnico modernega človeka – hiperprodukcija, za katero stoji odtujen, zafrustriran posameznik, ločen od svojega produkta dela. Naj le joče, naj le jamra, ampak delat je treba ... Temu sledi negacija – vzpostavi se manj utečen ritem, ki pa je zato bolj silovit, baza ima celo melodijo ter groove, jamer pa ostaja. Sledi trinajst minut dolg, počasi valeč se primer še ene normalizirane pravice izbire – Fetus Abortus. Prevladujoča iščoča repeticija se tu pari s fatalistično glasbeno podlago, ki spominja na razpoloženje s plošče 'The Untidy Suicides Of your Degenerate Children', Alice Donut. Sledi besen raztur Gravitacijskega vala nevtronskih zvezd, temu pa čutno, a grobo in nadležno ubiranje strun - svojevrstni zen, močen v svoji čudni harmoniji. In zatem buren, brezkompromisen komentar k fenomenu klero-fašizma – Prisega, spomin na domobransko sramoto. Le kdo je bil v tej situaciji moten v duhu in duši?

Preliv v še večjo zvočno dekonstrukcijo “Boga črne luknje”, z ironičnim zaključkom, se nadaljuje v ambientalno zvočno krajino kakšnih Dantejevih vic, ki jih zaključi “Tanov”, zadnji komad z neimenovane nove plošče Dece Debilane. Odločen ritem s šilcem groova in skoraj nepogrešljivim sikanjem lepo zaokroži lično ploščo, ki sili iz pinki pastelnega ozadja zakamuflirane realnosti v bolj očitno rdeče, krvaveče plasti življenja.

Skratka priporočljivo za vse, ki se morajo nekoliko zamisliti nad svojimi ideali, željami, eksistenco, pa tudi za vse mazohiste in ljudi, ki potujejo z vlakom na večje razdalje. Ni je boljše priložnosti za prebavljanje dotične plošče, kot poln kupe za šest ljudi, na prisilni štiriurni vožnji, brez možnosti za čik-pavzo.

No, pa četudi Deca na veliko bemtijo in sikajo, vsaj ne tekajo naokoli z bombami za pasom. Pridna in vzgojena Deca se raje igrajo z instrumenti, pa tudi z lastnimi čustvi, morebiti oblikovanimi v zvok katarze. Plata taka kot je, ne rabi odobravanja, simpatij in zase ne zahteva občutka ugodja. Plošča pač je, stoji in govori sama zase. Če pa je že treba neke vrednostne sodbe, recimo, da Deca Debilane nastavljajo ogledalo svetu, v katerem živijo in podoba pač ni rožnata in spodbudna, kot je recimo podoba Slovenije v Lonely Planetu.

Sedaj pa v koncentracijsko taborišče za koncentriranje in obvladovanje komformističnih čustev z Deco Debilane ...

pripravila Martina Dervarič


RECENZIJE
PLEJLISTA

1.Tri-Bal
2.Improd
3.Fetus Abortus
4.Bog Črne Luknje
5.Brez Naslova
6.Prisega
7.Gravitacijski Val Nevtronskih zvezd
8.Smrt Črnega Moža
9.Tanow