Spusti
Orkestrada
KUPIM CD ZA 10 € EUR
cena vsebuje 22% DDV

Od prvotne zamisli za zasedbo Orkestrada do njene uresničitve, torej ustanovitve zasedbe, je minilo deset let. Zato ne preseneča konceptualna, slogovna in zvočna dodelanost zasedbe, ki so jo ustanovili v preteklem letu, po letu delovanja pa je sedaj pred nami že njen prvenec z naslovom Spusti. Devetčlanska zasedba pod vodstvom pevke Rade Kikelj Drašler, sicer tudi avtorice vseh besedil in melodij za pesmi, se ponaša s precej nenavadnim naborom glasbil – od dveh flavt in dveh violin prek občasne trobente in samosvojega zvočila hang pa tja nazaj do klasičnih rockovskih ali jazzovskih temeljev, torej električne kitare, bobnov in kontrabasa.

 

New,monospace;">Inštrumentarij že daje slutiti manj konvencionalno glasbo, kakršna se nudi na albumu. Ta je preplet raznolikih zvrsti, ki se pod prsti glasbenikov spretno stkejo v samosvojo zvočnost. Glasbo Orkestrade je zato težko enoznačno opredeliti. V ospredju so vplivi žlahtne popevke in šansona, ki pa so nadgrajeni z vložki, znanimi iz klasične glasbe in jazza, pa tudi eksperimentalne muzike in neofolka. To vse daje poseben čar izraznosti zasedbe, ki se zaradi vsega povedanega kljub kratkemu času delovanja že s prvencem vpisuje na seznam domačih izvajalcev s samosvojima, če ne kar enkratnima poetiko in zvokom.

 

Album se začne v duhu stare popevke v novih zvokovnih preoblekah. Te se navdihujejo tako pri starem kot novem jazzu; vplivi klasičnega jazza se odražajo v nanašanju na obdobje cool jazza in mešanja jazza s klasiko, medtem ko je hkrati slišati doneske iz novejših jazzarij, kot so denimo razdrobljeni ritmi in nabrite kitarske linije. Posebej je zanimiva pesem »Modra luna« s posrednim citiranjem standarda »Blue Moon«, ki pa ga zasedba ne povzema v melodiji ali občutenju, pač pa je omenjeni klasik neke vrste lik v pesmi.

 

Namerno smo povedali »lik«, saj je ena značilnosti Orkestrade skrb za dramaturško izpiljene zgradbe skladb ter v besedilnem smislu tudi raba Brechtove potujitve, ko denimo pevka v enem komadu nagovori poslušalca. V nadaljevanju albuma, ko postanejo zgradbe komadov bolj ohlapne, pa nagnjenost k grajenju dramaturgije prevzame primat nad spevnostjo popevke ali šansona.

 

Tako prav sredi albuma, v komadu »Košček sanj«, ki je precej daljši od drugih pesmi, saj traja dobrih trinajst minut, slišimo najbolj drzen poskus zasedbe v drugačnem dojemanju besedilnega in glasbenega gradiva. Ta komad namreč odlikuje več kot ščepec eksperimenta; zasedba se prepušča drobljenju in rahljanju zvoka, medtem ko pevka zapoje precej svobodno, s številnimi odvodi od klasičnega prepevanja. Na nas se vsuje šopek eksperimentalnih posegov: vzdihi, svojevrstno grgranje, vriski, šepetanje, smeh.

 

Če omenjena daljša skladba precej preseneti in zasuka dotlej utečeni tok albuma, so skladbe, ki ji sledijo, nekako na razpotju med konvencionalnim in eksperimentalnim. Tako že naslednja pesem diha v nagajivem in všečnem jazzy-šansonjerskem duhu, spet naslednji komad znova drobi glasbeno kopreno in jo dela izmuzljivo, nedoločno, a hkrati zelo prisotno ravno s tem, ko le na lahno podpira zasanjan, odmevajoč in eteričen vokal.

 

Glasbena spremljava vseskozi domišljeno podpira posamična besedila, ki se gibljejo od izpovedovanja ljubezni na precej preprost, vsakdanji način, pa tudi takih, ki jih odlikuje poetična nota, tja do pikrih opazovanj današnjega stanja stvari, ko denimo Rada pove: »Družba ne tolaži, ne osmišlja, le kupuje!« Besedila in glasba se tako smiselno dopolnjujejo in podpirajo ter tvorijo dorečeno celoto.

 

Beseda iz naslova albuma, »spusti«, se prav tako smiselno pojavlja in ponavlja v uvodni in sklepni pesmi, katerih naslova se skupaj bereta kot liričen verz: »Spusti ptico tiho v noč,« ki ima ravno prav poetične skrivnostni, kakor jo ponuja tudi glasba Orkestrada. Sklepna pesem »Tiho v noč« se odvija počasi in pričakujemo, da se bo razprla, tako kot ptica svoja krila, v kak udaren zaključek. Ne, Orkestrada ostajajo zvesti svoji nepredvidljivosti in nešabloniziranosti: pesem in z njo album se zaključi s komaj slišnima glasbo in petjem, s posnemanjem vetra, z izdihom, ki ostaja odprt, tako kot sam glasbeni izraz zasedbe.

 

Kljub številnim sestavinam in avtorskim pristopom zasedba Orkestrada ustvari enovito in prepoznavno glasbo. Ta je mestoma zasanjano poetična, mestoma odkrito nagajiva, ves čas pa idejno sveža, občasno tudi precej drzna. Za prvenec zveni zasedba nadvse prepričljivo in vse kaže, da z albumom Spusti dobivamo novo samosvoje ime domače drugačnoglasbene scene.

 

Spisal MarioB