We Should Get Rid Of Our Saxophone Player
Automassage
KUPIM CD ZA 10 € EUR
cena vsebuje 22% DDV

Tolpa Bumov:

 

Slovensko- avstrijska zasedba Automassage, po novem petčlanska zasedba, se po petih letih premora od prvenca 'The Ambience Between Your Ears Is Noise' iz l. 2007 vrača v polje šuma med našimi ušesi. Tokrat ga razpira skozi gostejše plasti kitarskega hrupa, v katerega se izraziteje zajedajo trši ritem in vseprisoten basovski pulz ob sintetičnih elektronskih zvokih, ki občasno rahljajo intenzivnost hrupnih zvočnih gmot in jih peljejo v bolj ambientalna sozvočja pritajenega šuma. Skozenj se Automassage vešče vpnejo v polje krhkih melodičnih fragmentov in bolj liričnih vsebin, ki tkejo vezivo med prvo in drugo ploščo, pa čeprav je to na prvo uho skrito po izrazitejšo žanrsko povrhnjico. Skoznjo se Automassage suvereno umeščajo med bolj kreativne zasedbe domačega hrupnega rocka, od Nikki Louder do kompanjonov Hexenbrutal, s katerimi trenutno ploščo 'We Should Get rid Of Our Saxophone Player' predstavljajo v živo po slovenskem klubovju.

 

 

Če izraz pričujoče plošče vpnemo v hrupna sozvočja v bližnji in daljni okolici, se skozi aktualno snovanje Automassage vzpostavijo ohlapne povezave ne le zgolj s hrvaškimi East Rodeo in njihovo drugo ploščo, temveč z britansko linijo hrupnega in progresivnega rocka, ki ga v širokem zgodovinskem zamahu lahko postavimo med zasedbi This Heat in zgodnjimi snovanji zasedbe Guapo. Slednji so gosto hrupno tkivo kitarskega hrupnega rocka dodatno zasitili s polucijo semplov in sintetičnih zvokov. Ob tem pa seveda ne velja pozabiti tudi na sodobne sorodne avstrijske zasedbe, na čelu z Broken Heart Collector pod vodstvom domače ustvarjalke Maje Osojnik. Hkrati je izdaja izšla kar pri štirih založbah, dveh slovenskih in dveh avstrijskih. Sodelovanje med Založbo radia Študent, God Bless This Mess ter avstrijskima Noise Appeal in Schnapsidee Records je prva tovrstna pri nas. Hkrati je odraz kriznih razmer v glasbenem založništvu, obenem pa ponuja tudi prihodnji model v njem.

 

 

Peterica Automassage v zasedbi: Samo Ismajlovič (bas), Kajkut- bobni, Krienzer- kitara, Uhlmann in Vrbančič- sintetizatorja zvoka v primerjavi z ekspresivno teatralnostjo East Rodeo intenzivnost lastne glasbe še vedno črpa skozi relacijo med hrupno ekscesnostjo kitarskega rocka ter občasnimi zamaknjenimi vokali in elektroniko. Enajst skladb nove plošče se v primerjavi s prvencem izogiba gradnji skladb na principu vzpostavljanja in rahljanja napetosti v stilu postopne gradnje, klimaksa in razpustitve, značilne za sodobno vejo post rocka. Tokratna skrita osnova skladb je bazičen punk rock poznih osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja, občasno zastrt pod plastmi zvoka in tokrat udejanjenj v precej bolj koherentni formi skladb. S tem njihova glasba vsebinsko pridobi na izrazitejši izraznosti in kanaliziranju različnih občutij, od zamaknjenosti do agresivnega, jeznega hrupa. Prehodi so tokrat rezki in osmišljeni skozi silovito dinamiko, ki se le občasno razrahlja v bolj zvedavih izletih in bežnih dekonstrukcijah, ki pa redko izgubijo silovitost izpovednega naleta, kot denimo v skladbi 'King', ki na koncu spomni na kakšne Swans. Ravno zamaknjena, zastrta vokalna večglasja predirajo hrupne sredice skladb in jih občasno peljejo v polje navidezne ritualne omame.

 

 

Če smo v zgodnjih Automassage razbirali skriti hrup, ki pod povrhnjico šele čaka na aktualizacijo in polnokrvno artikuliranje ga tokrat zasedba artikulira v vsej njegovi paradoksni nezmožnosti popolne artikuliranosti. V tem leži tokratni presežek plošče 'We Should Get rid Of Our Saxophone Player', v presežku hrupa, ki zapolnjuje pore vseh njenih enajstih skladb. Prisluhnite samo ekstremnemu 'driveu' in šusu skladbe 'Basgo'. Na drugi strani pa je tu v zamaknjeni, melanholični shoegaze potopljena priredba skladbe 'Get In The Ring', ki jo v izvirniku izvajajo nihče drug kot Guns 'n' Roses. Naslovna 'We Should Get Rid Of Our Saxophone Player' pa nas ponovno vodi v bolj ambientalne zvočne vode, v svojem naslovu pa spomni na zasedbo Girls Against Boys in njihovo skladbo 'Kill The Saxplayer', podobnost pa morda ni zgolj naključje. Če je bil prvenec sestavljen iz krajših fragmentov, dobro zasnovanih zvočnih skic krajšega formata, so tokrat skladbe daljše in bolj dodelane, plošča pa tokrat navkljub izrazitejši nagnjenosti na hrupno plat zvočne mavrice deluje bolj celovite. Z njo se Automassage po navideznem večletnem premoru pozicionirajo v samo konico hrupnega rocka pri nas, ki ga bo potrebno le še intenzivneje in izraziteje prenesti na koncertne odre.


PLEJLISTA

1. HIS

2. TOY

3. GREEN QUEEN

4. DEATH IN 7/4

5. DANA

6. WE SHOULD GET RID OF OUR SAXOPHONE PLAYER

7. SO ... YES

8. GET IN THE RING

9. KING