Nekateri izmed tistih, ki smo Nikki Louder pred leti začeli spoznavati skozi njihove žive nastope, si sprva nismo znali predstavljati, da bi bilo njihovo odrsko surovost sploh mogoče prenesti na album. Pravzaprav ni bilo občutka, da po tem sploh obstaja kakšna posebna potreba, zdelo se je celo nekoliko nenaravno. Že od svojih začetkov leta 2007 namreč velja kamniška (pustimo natančnejše geografske umestitve za kdaj drugič) trojica za bend, ki navdušuje predvsem v živo. Kljub temu pa je Golden Men že njihov tretji dolgometražni studijski izdelek, ki je nasledil ploščo Our World Died Yesterday izpred dveh let. In če je njihov svet na tistem albumu požrla dekadenca, se zdi, kot da se na pričujočem izdelku silnice, ki taisti svet ženejo naprej, vendarle spet sramežljivo vzpostavljajo.

Kljub temu, da pri tokratni njihovi izdaji sodeluje ena izložba manj – poniknila je namreč Cheap Tunes Records – so fantje nanizali novih 9 skladb. Album tako še vedno zaznamuje tisti prepoznavni zvok, ki se sicer ne razteza ravno na kakem novem teritoriju in je vpet nekam med različne hrupne in mestoma distorzirane rock izraze in bolj ali manj DIY etiko že preteklih obdobij, iz katerih tovrstno izrazje črpa svoj navdih. Tisto, kar na Golden Men postane očitno na prvi posluh, je, da je album sicer nekoliko manj temačen od svojega predhodnika, ga pa kljub temu zaznamuje nekakšna spevna otožnost, ki jo Nikki Louder v precej manj rafinirani obliki iz sebe bruhajo v živo.

Rezki, a pomenljivi, odmevi vsakdana so na albumu Golden Men zaviti v večplasten simbolizem in preprosto ter učinkovito metaforiko. Ne gre pa samo za gole vsakdanje izkušnje, Nikki Louder se s sicer slovnično nekoliko okornimi besedili kljub temu dotaknejo tudi tako imenovanih življenjskih tem. Sami se sicer spretno odcepijo od pridiganja in vlogo kritičnega uma prepustijo protagonistom svojih komadov, v Bridge to Infinity tako denimo ošvrknejo religijo – »he loved no man hanged on a cross«. Že v naslednjem komadu tulijo z volkovi, že prej pa se spogledujejo s smehljajočo sovo. Po reki najprej bosi capljajo v komadu Barefeet, v Past is a Trap pa se ob njej tudi ustavijo in v njeno globino tudi konkretno zabredejo. Iz tovrstnih besedil lahko izpeljemo celo kopico prenesenih pomenov, ki pa se prepletajo tudi s povsem banalnimi izkušnjami, ki prav v svoji običajnosti dajejo pomen vsemu, kar nam polni dneve.

Omenjena lirika je na Golden Men vtkana v nekatere že preverjene instrumentalne prijeme, na albumu pa lahko tokrat na trenutke zasledimo tudi bolj zamaknjeno post-rockovsko melodiko in mestoma baladne deviacije, čeprav je kako resnejše nadgrajevanje zvoka omejeno tudi in predvsem z dolžino komadov, ki so praviloma dolgi okrog evrovizijskih treh minut, edina izjema pri tem je Bro Way, ki se raztegne na nekaj čez pet minut. Golden Men skratka odlikuje vse tisto, česar smo pri Nikki Louder vajeni: agresivne in raztrgane kitare, vokal, ki se še vedno utaplja v sprijetem zamazanem zvoku in vzpostavlja analogijo s tem, o čemer bend pravzaprav govori. Poudarek je namreč na tem, kako bend sam doživlja svet okoli sebe, kar poslušalcem posredujejo s kombinacijo kaotičnega glasbenega izraza in marsikdaj melaholičnega pogleda na vsakdan, ki pa ga vendarle osmišljajo s človeškimi stiki, zatekanjem v naravo, k domišljiji in ustvarjalnosti.

Tolpo Bumov je pripravila Nina Hlebec.

http://www.radiostudent.si/glasba/tolpa-bumov/nikki-louder-golden-men 

*Album se v digitalni obliki lahko kupi na Bandcamp profilu Založbe Radia Študent