LOLITO in tudi njihov najnovejši, trinajsti album UANTAUANTAUANTANARA, izdan pri Založbi RŠ, še vedno najbolje popiše stara skovanka, ki jih opredeljuje kot »HiEnergy Turbo Porno Minimal SugarFree Pop Funky Overdrive Ethno Broootaal HardGroovie NuJazz Band«. Ni kaj dodati. Njihova razposajena, pa vendar nikoli banalna ali preprosta muzika je ena takšna, vedno ista in venomer drugačna zadeva; hkrati je takoj prepoznavna kot glasbeni izraz Lolite, ki nima para prav nikjer na svetu, a obenem se ta glasba lahko razpusti v povsem atonalne in amorfne meandre, lahko je rockersko razburkana in često šansonjersko zapeljiva, lahko pa kaj čisto tretjega.

Plošča UANTAUANTAUANTANARA tu in tam spušča tihe aluzije na balkanske pastirje, izdatno se goni po noir maniri čikaških beznic, vmes pa zabrede v soparno ibersko noč in recesijsko tišino. In kot že rečeno, ob basovskih kodrih Iztoka Vidmarja je izdatno plesno nastrojena, pa čeravno zraven kriči saksofon Primoža Simončiča, poleg Iztoka še drugega izvornega, 27 let aktivnega člana zasedbe. Prvič se na albumu Lolite pojavita še njuna dolgoletna sopotnika iz drugih zasedb in mnogih jamov, Lado Jakša na klaviaturah ter saksofonih in Matjaž Sekne na violini. Bobnar Uroš Srpčič ima z bendom že nekaj več zgodovine, Neža Trobec pa je s svojim vokalom sicer relativno nova članica, ki pa na Uantauantauantanari vseeno pušča izdaten pečat.  

*Album se v digitalni obliki lahko kupi na Bandcamp profilu Založbe Radia Študent