Tolpa bumov (Četrtek, 7. 1. 2010)

Sedem je eno izmed pravljičnih števil, je pa tudi število, ki zaznamuje število izdaj Založbe Radia Študent! Eden od teh sedmih palčkov je tudi drugi album obalnega bas-boben dueta Dance Mamblita, ki nosi naslov Reciklejšon in katerega bomo konzumirali danes ter v bodoče. Basist, vokalist in stihoklepec Andrej Šik, ter bobnar in kdaj pa kdaj tudi sovokalist Boris Beštjak, sta tako rekoč soseda, ki že od nekdaj gojita dobrososedske odnose na teritoriju, kjer so omenjeni odnosi na meddržavnem nivoju na psu. Istri so meje vsilili, dokler pa ne padejo, bodo Mamblito poslušali tako na tej kot na oni strani zaliva.

Glasbenika sta skupaj kantála že pri zasedbi Valter brani Sarajevo, nato sta se njuni poti razšli, leta 2005 pa sta se zopet združili. Ugotovila sta, da se kot dvojec počutita kot ribi v vodi in da morebitnega raka brez školjke ne potrebujeta. Plod dvoletnih vaj je bilo deset energetsko nabritih komadov na prvencu, poimenovanem po bendu, na katerem je kot istrsko sonce sijal mladostno lahkotni plesni hit Letizmano. Sledilo mu je intenzivno koncertiranje, večinoma po slovenskih klubih in tudi v okviru Klubskega maratona 2008 Radia Študent, kar ravnokar poslušate. Na kompilaciji tega maratona sta se glasbenika predstavila z dvema komadoma, od katerih je Boli me kurac postal obvezen koncertni repete, s hitro zapomnljivim himničnim refrenom, ki je – naj mi bo dovoljeno – enostaven tudi za dvoletnega otroka, katerega možgani kot morska spužva absorbirajo vse, jezik pa kaj hitro le to ponovi in polaga v ušesa vzgojnih zavodov in nič hudega slutečih babic.

Material sta glasbenika kot z magnetom zvlekla na kup ter čvrsto jekleno in železno zvenečo surovino brezkompromisno pretolkla, v njo distorzirano zažagala in čez dimnik izpustila balastne note. Spuščen dim je pomenil tudi rojstvo Reciklejšna, ki je bil tako kot prvenec posnet v Eastbordersound studiu v Vrhovljah, kasneje pa še masterinško podmazan in žegnan z refoškom. Kot producent se je podpisal Bojan Babič – Babo. Album nam predstavi štirinajst komadov, ki nam v svoji kratkosti ponudijo vso jedrnatost punk in hardcore zvoka. Poleg tega, da vas bodo zasrbele pete, vam Reciklejšon ponuja tudi lingvistični »šnel kurs«, kjer poleg slovenščine prevladuje hrvaščina, »pa bi zbog toga recenziju možda trebali napisati na hrvatskom jeziku«. Za ščepec je okusiti tudi italijanske, španske in angleške govorice. Slednje tudi v posvetilnem komadu leaderju The Cure - Robertu Smithu, v katerem boste plavali na bas linijah, v besedilu, ki je obenem tudi refren, pa prepoznali kričavega Sex Pistolsa - Johnnyja Rottena. Ko smo že pri teh posvetilnih zadevah, se dotaknimo še Bonanze istriane, punkoidne izštevanke z menjavanjem besednega reda, ki tekstovno aludira na Brecljevega Ljubu Trovača. A pustimo to ob strani. Naš namen niso primerjave, temveč ugotovitev, da se bo boljša plata v letu 2010 na domači alter sceni le stežka pojavila. Vsaj lovorike časti so zagotovljene, če že obilnih padavin v obliki cekinov ne bo. Ne, ne gre za lapsus linguae – »v basažnem studiu Dance Mamblita vam zbasirajo telo, pazite pa tudi na hardcore boben udarce, ki bodo odmevali v najbolj skritih kotih vaših kanalov sluha, nekje pod še neizpranimi možgani.«

Komada Extremizam, z basom iz donečih tartufovskih globočin, in Punkey, z efektom nenadnega hrupa v stilu Pesmi Za Gluhe Kraljic Kamene Dobe, vas bosta dokončno prepričala v nujnost nakupa. Ta dva sta - poleg preoblečenega Boli me kurac – vršilca dolžnosti in naslednika komada Letizmano s prejšnje plate. Z zajebantskimi besedili, ki primorski domišljiji niso tuja – omenimo le Breclja, Mlakarja, Žoambote in Ano Pupedan – vam bo Dance Mamblita vedno pokazala tisti pravi, nepokvarljiv obraz in prezentirala kot nebo na ovitku jasno glasbo.

Seveda ima album tudi nekaj praznega hodá. Poleg že MC-jevskega hip hop anti-političnega propagandnega balarja Komarjev bal, ki nepotrebno pleše z nami, se zdi, da instrumentali, ki so sicer v manjšini, nimajo pravega naboja. Možno pa je, da pomenijo le premor pred recimo imperativnim Hajde pleši, ki požene v dir tako tiste lesenih nog, kot mahedrala. Nasploh so vokalni komadi, podkrepljeni s čisto punk energijo, njihovo najmočnejše orožje. Ti vam bodo pričarali tudi diskurze iz Sneguljčice. Legendo Zorra, ki krade bogatim in daje revnim, pa prikažeta protagonista sama na koncertih s fantomskimi prevezami čez oči. Prideta z jakomudnim gliserjem in vržeta sidro tam, kamor ju pokličejo. »Boben in bas v vsako slovensko vas«, kot pravita sama, je očitno hvaležna formula, saj nas poleg Mamblite v to prepričujejo bendi, kot so recimo srbski Stuttgart Online, katerega delicije smo uživali pred kratkim in konec koncev sta takisto na Mami počela tudi brata Wright, združena v NoMeansNo.

»Smeče, recikliramo ljudsko smeče - Vsi ljudje so zdaj dobri, vsi reciklirani!«

pripravil Robert Suša

Tolpa na strani RŠ: Klik

*Album se v digitalni obliki lahko kupi na Bandcamp profilu Založbe Radia Študent