Tolpa Bumov (Sreda 13.1.2010)

Pogled na pred kratkim odbrano lestvico najmarkantnejših Tolp Bumov lanskega leta po izboru sodelavcev glasbene redakcije Radia Študent, nam med tujimi imeni že na drugem mestu odstre ploščo iz leta 2008. In prav lahko se zgodi, da bo nekaj podobnega zadelo tudi letošnjo lestvico, vendar ne tujo, temveč domačo. Nekoliko bolj drzna misel, čeprav sicer še vedno ne "pre"drzna, predvideva takšen razplet dogodkov za sam vrh, čeprav dvojec New Wave Syria menda pripravlja novo ploščo tudi za 2010. Seveda pa dvojec niti slučajno ni edini, ki bi letos utegnil mešati štrene pri vrhu. Ostalo bi kaj kmalu lahko zgolj pri mešanju, saj je testament prvega resnega konkurenta tokrat nadvse močan in zrel. Kraški Solisti v svoj prvenec namreč vstopajo dorečeno, cinično, premeteno in nenazadnje širokogrudno.

Tako rekoč hišni bend, hišna založba, hišno spremno besedilo kolega iz glasbene redakcije, Aleša Rojca, ter ob koncu hišna recenzija, predvajana v hišni oddaji, relevantnosti povedanega ne narekujejo lepih trenutkov. A kaj, ko slišano vsakič znova utrdi relief, sestavljen iz neštevnih glasbenih usedlin in sedimentov, hkrati pa se ne zadovolji z imperativom vsega po malo. Glasbe je na albumu namreč zares veliko, od rockerskih prijemov, zappovskega cinizma ter pointilističnih vložkov, do zabrisanih indie zvenov, vzhodnejših odlitkov in psihedeličnih pasaž. S črpanjem v najširšem možnem pomenu besede jim je uspelo ujeti duh zeitgeista na način, ki ga je nedolgo nazaj denimo uglasbil Tyondai Braxton, pa čeprav v surovem zvenu obeh plošč ne gre najti neposrednih podobnosti. A celosten vtis je tu, kompromitiranje s kakršnimkoli žanrskim okvirom pa bi zaplavalo v motne močvare.

Kraški Solisti oziroma "Art Ansambl of Sežana", kakor jih je smelo prekrstil Aleš Rojc, se ne ukvarjajo s postavitvijo zasedbe ali nespremenljivo določitvijo vlog znotraj tria. Andrej Fon, Martin Ukmar in Samo Pavlica - Linch namreč preprosto igrajo na raznotere instrumente, improvizirajo ter privabljajo kompozicije, ki se nikakor nočejo ločiti od svojega imena, s čimer poslušalec težko predvidi, kdaj gre za improvizacijo in kdaj za utečeno linijo. Tako se v pikrosti plasirane glasbe vsakršna anahronistična drža sproti izgublja, saj vsak naslednji korak odgrne nov godbeni prostor, kar lepo izpričuje najdaljši komad s plošče, imenovan (p)iskanje. Nadalje se zdi, da trio s kontinuiranim soliranjem vseskozi ostaja skupaj in glede na vse povedano lahko dolgoletno čakanje na prvenec torej danes zgolj pozdravimo. Navsezadnje pa je po tolikšnem času zrel izdelek lahko tudi do neke mere pričakovan.

Trio se sicer ohlapno drži podane konvencije o okoli petdesetminutnih albumih, vendar ta album v svoji valovitosti navidez mine precej hitreje. Uravnoteženo sosledje brenkal, trobil, tolkal in vokala svoje mesto zasede suvereno, le vprašanje časa pa je, ali bo do podobnega zaključka prišel tudi suveren ljudstva. In če zasedbo prekrstijo v inačico imena enega najbolj čislanih avantgardno-jazzovskih kolektivov pri nas in po svetu, potem je dvom o tem skorajda popolnoma odveč. Prihajajoči koncert v okviru Defonije pa bo morebiti zgolj stopnička proti prisotnosti na festivalih kreativnih glasbenih sredin v širši okolici, kjer si Kraški Solisti svoje mesto nedvomno zaslužijo.

pripravil Tit Podobnik Tolpa na strani RŠ : Klik

*Album se v digitalni obliki lahko kupi na Bandcamp profilu Založbe Radia Študent